Danes smo obrnili prvi delovni list v tem letu in se poslovili od vsega prazničnega dogajanja. Še nekoliko obsijani od sija prazničnih luči ter vseh prijaznih voščil in želja smo se podali novim izzivom naproti. Nekateri vzamejo novo leto precej “resno”, si zadajo nekaj velikih zaobljub, drugi ostanejo na realnih tleh, se prepustijo prijetnemu prazničnemu vzdušju in potem nadaljujejo svojo pot.

Glede praznikov imamo različna mnenja in poglede, nekateri komaj čakajo, da gredo mimo, drugi jih nestrpno pričakujejo. Prvim so tako nepotrebno “zlo”, druge razveseli že misel in pričakovanje le-teh. Je pa vsem skupno, da se v tem času pogosteje srečujemo z ljudmi, ki so nam tako ali drugače blizu in če znamo dobro opazovati tudi začutimo, kdo izmed njih nam iskreno stisne roko in zaželi vse dobro in komu je to le vljudnostna, a prazna gesta.

Moja dobra prijateljica mi je pred prazniki dejala, da nima razloga za veselje in da bo Novo leto kar prespala. Pa čeprav ji v življenju ničesar ne manjka in bi marsikdo dal vse, da bi bil na njenem mestu. Nekdo drug, ki se bori s kakšno hudo življenjsko preizkušnjo, z radostjo v srcu in iskricami v očeh, v okviru svojih zmožnosti, uspe narediti praznične trenutke sebi in morda tudi drugim pravljično lepe.

Nekaj dni pred Silvestrovim so nas razveselile prve snežinke. Nekatere razveselile, druge pojezile. Lahko bi naštevala v neskočnost, ljudje imamo pač različna mnenja na dogajanja okoli nas. A najlepše pri vsem je, kadar znamo z odprtimi rokami sprejemati stvari, ki se dogajajo. Najdemo sonce tudi v meglenem dnevu; opazimo sijaj, ko zunanje luči ugasnejo; vidimo lepoto v stvareh, kjer gredo drugi le mimo.

Življenje ni praznik, je delovni dan … a če ga znamo pravilno živeti, si lahko vsak dan naredimo praznik. Takšen, kot ga imamo sami najraje!

Nataša Sernel