Malo zatem sem se z oblikovalko in proizvajalko moških svečanih oblačil pogovarjala o tem, da bi svoje tri storitve (stiliranje, organizacijo dogodkov in celostne grafične podobe) najlažje združila na enem mestu, prav na poroki. Najprej bi ženina in nevesto razbremenila psihičnih obremenitev, povezanih s pripravo in organizacijo poroke; pripravila bi jima poročni stajling (lahko enkraten in nepozaben ali pa z nekaj predelave uporaben tudi še po poroki), katerima bi se nato prilagodila oblačila družic in ostalih gostov; skladno z oblačili mladoporočencev oz. njuno celovito podobo pa bi oblikovala tudi celostno grafično podobo njunega najpomembnejšega dogodka. Celostna grafična podoba v primeru poroke pomeni ne samo oblikovanje vabil, pač pa kompletno podobo od cvetja, konfetov, daril, torte, prostora …

Osnovno pravilo, ki velja pri organizaciji (poslovnih) dogodkov, velja tudi tu. Ko se zadeve lotimo celovito, imamo pregled nad celotnim dogajanjem, tudi nad stroški, ki so zaradi tega precej manjši kot sicer; nekdo drug namesto nas skrbi, da poteka vse tako, kot mora, izognemo se impulzivnemu nakupovanju in dodajanju največkrat nepotrebnih stvari, pa tudi čustvenemu reagiranju ali dvomu v pravilnost izbranih materialov, barv, oblačil …

Prodajalci in izposojevalci poročnih oblačil so mi že pred leti zaupali, da neveste pred poroko občutno shujšajo, zaradi česar jim poročno obleko prilagodijo šele teden ali nekaj dni pred dogodkom. Poroka je torej lahko le še ena neprijetna obveznost v življenju, ki jo “moramo” dati skozi in za katero upamo, da bo čimprej minila; lahko pa si pričaramo pravljico, ki nam bo za vse življenje ostala v prijetnem spominu. Ko se odločamo, vemo za koga se odločamo … tako in drugače

Nataša Sernel

Glede praznikov imamo različna mnenja in poglede, nekateri komaj čakajo, da gredo mimo, drugi jih nestrpno pričakujejo. Prvim so tako nepotrebno “zlo”, druge razveseli že misel in pričakovanje le-teh. Je pa vsem skupno, da se v tem času pogosteje srečujemo z ljudmi, ki so nam tako ali drugače blizu in če znamo dobro opazovati tudi začutimo, kdo izmed njih nam iskreno stisne roko in zaželi vse dobro in komu je to le vljudnostna, a prazna gesta.

Moja dobra prijateljica mi je pred prazniki dejala, da nima razloga za veselje in da bo Novo leto kar prespala. Pa čeprav ji v življenju ničesar ne manjka in bi marsikdo dal vse, da bi bil na njenem mestu. Nekdo drug, ki se bori s kakšno hudo življenjsko preizkušnjo, z radostjo v srcu in iskricami v očeh, v okviru svojih zmožnosti, uspe narediti praznične trenutke sebi in morda tudi drugim pravljično lepe.

Nekaj dni pred Silvestrovim so nas razveselile prve snežinke. Nekatere razveselile, druge pojezile. Lahko bi naštevala v neskočnost, ljudje imamo pač različna mnenja na dogajanja okoli nas. A najlepše pri vsem je, kadar znamo z odprtimi rokami sprejemati stvari, ki se dogajajo. Najdemo sonce tudi v meglenem dnevu; opazimo sijaj, ko zunanje luči ugasnejo; vidimo lepoto v stvareh, kjer gredo drugi le mimo.

Življenje ni praznik, je delovni dan … a če ga znamo pravilno živeti, si lahko vsak dan naredimo praznik. Takšen, kot ga imamo sami najraje!

Nataša Sernel

Nekatere le začasne, ki hitro ugasnejo; druge trajne, ki sijejo s polno močjo.

Naj se vam v letu 2012 uresniči čimveč takšnih želja; naj vas napolni radost pri vsem, kar počnete.

Naj vas spremlja notranji mir v slehernem trenutku; naj bo čimveč iskrivih pogledov in iskrenih nasmehov.

Dragocen je namreč vsak trenutek, kot je dragocena vsaka zvezdica na nebu …

Srečno,

Nataša Sernel

SVEČANA OBLAČILA (članek)

Tisti, ki spremljate to spletno stran, ste opazili, da so bile letošnje aktivnosti v glavnem usmerjene v moje novo področje – stiliranje. Od začetnega navdušenja, do zrelega in resnejšega pristopa k delu ter sklepanju novih poslovnih stikov. Vmes pa dve modni zgodbici, katerih organizacijo bi lahko primerjala z organizacijo kakšnega drugega zahtevnejšega dogodka. A glede na to, da je bil vaš odziv na njih večinoma zelo dober in spodbuden, je bil ves trud več kot poplačan.

Ponovno lahko potrdim, da se mi moje dosedanje delo (predvsem organizacija prireditev, poznavanje tržnega komuniciranja, grafičnega oblikovanja, razumevanje barv in njihovih kombinacij, poznavanje oblik) zelo obrestuje. Sem pa veliko svojega prostega časa namenila strokovni literaturi, tako da mi ni ušlo skoraj nič s področja mode, zgodovine in psihologije oblačenja, stiliranja, poslovnega protokola. Na drugi strani pa opazovanju ljudi, uličnih in ostalih stajlingov ter z njimi povezanih oblik obnašanja.

Moda odhaja oz. se spreminja z vrtoglavo hitrostjo, stil ostaja. Eno je stil, ki ga določimo na podlagi vseh telesnih karakteristik posameznika in njegove naravne barvitosti, drugo je stil, ki ga naredimo tudi na podlagi njegovega značaja. Prvega se lahko naučimo, za drugega rabimo malo več občutka, časa, življenjskih izkušenj, prakse, modrosti, osnov psihologije in še česa. A ravno to zadnje je tisto, kar mi pri delu predstavlja poseben izziv.

Sklenjeno sodelovanje z večjo trgovsko hišo in različnima butikoma mi je omogočilo, da lahko ponudim stiliranje tako rekoč vsakomur, z različnimi zahtevami in različnimi finančnimi zmožnostmi. Je pa zanimivo, da se name največkrat obrnejo osebe, ki imajo že tako dober okus za oblačenje, a ga želijo z mojim svetovanjem le še nadgraditi, izboljšati ali spremeniti. Želim pa si, da bi lahko stilsko svetovala tudi osebam, ki imajo za oblačenje manj občutka, časa ali (z)možnosti. Dostikrat se da namreč iz obstoječih kosov, z nekaj predelave in le kakšnim dodatnim novim kosom, narediti osupljivo lepe kombinacije. Z novo podobo se ljudem nemalokrat vrne tudi izgubljena samozavest. Storitev stilskega svetovanja je lahko odlična ideja za izvirno darilo, ki ljudem (preverjeno) požene prijetni adrenalin po žilah.

Pri meni se je mesec začel veselo, saj ko tole pišem (1. decembra) me je že obiskal Miklavž.:) Naj bo december vesel tudi za vas, privoščite si vse tisto, kar vas razveseljuje ali osreči! Navsezadnje so sproščeni nasmejani trenutki največje darilo, ki ga lahko damo samim sebi ali drugim.

Nataša Sernel

Zgodba je tokrat nastala zunaj, v dveh popolnoma različnih ambientih, kot so si različni stajlingi med seboj. Na eni strani elegantna podoba (od poslovne do sproščene), na drugi casual oz. ulična moda. Dva nasprotja – park, ujet v utripu mestnega vrveža in terasa nad mestom. Dve različni zgodbici in pet različnih stajlingov, ki jih je povezovala prijetna in profesionalna ekipa.

Za tokratno sodelovanje se posebej zahvaljujem ekipi P.K. Hair, vsem prodajalnam, ki so prijazno posodila svoja oblačila, čevlje in modne dodatke ter klubu Top, ki nam je omogočil en del snemanja na njihovi terasi.

Nataša Sernel

 
Za odlično sodelovanje v tej modni zgodbi se zahvaljujem svoji dragi prijateljici Verici za profesionalno poziranje, fotografu Boštjanu Vidrajzu za odlično fotografijo, butiku Isabelle Dresscode za čudovite obleke, trgovini Renini za pravljično lepe čevlje in trgovini Lunca za modne dodatke, ki so naredili piko na i različnim podobam. Z velikim veseljem sem se lotila svojega prvega takšnega projekta in zagotovo smo vsi, ki smo v njem sodelovali, pri tem tudi uživali.

 
Nataša Sernel

In če vzamemo stil v tem najožjem pomenu besede, nam hitri sprehod po ulici mesta razkrije različne stile, različne okuse, takšne, ki nas navdušijo, pustijo ravnodušne ali pa razočarajo, včasih celo šokirajo. Mnogo ljudi zamenjuje osebni stil s sledenjem modi za vsako ceno in z nakupom oblačil, čevljev in modnih dodatkov najdražjih blagovnih znamk in uveljavljenih oblikovalcev. Presenetljivo, kolikokrat ravno pri teh ljudeh opazimo pomanjkanje občutka za lastni stil. Z nakupom oblačila visoke vrednosti svetovnega kreatorja namreč ne moremo avtomatsko zadeti tudi svojega stila. Seveda tudi mene navdušujejo nekateri svetovni kreatorji in zagotovo so oblačila najdražjih znamk praviloma tudi najbolj kvalitetna; prav tako ima veliko ljudi, ki se vsakodnevno ali občasno oblači v njih, zelo dober občutek za svoj lastni stil.

Življenjski stil pa označuje precej širše področje. Je naš način življenja, gibanja, razmišljanja, obnašanja. Je način, kako se odzovemo na vse okoli nas. Je način, kako komuniciramo z drugimi in je povezan z osebno zrelostjo posameznika.

Imeti svoj stil je stvar duha. Nastopi takrat, ko smo dovolj močni in prepričani sami vase, da ne rabimo (za vsako ceno) slediti drugim. Na kateremkoli področju življenja že.

Nataša Sernel

Zgodba se prepeleta in razpleta in nekako le uspeta priti skupaj. Druga, umirjena gospa takrat reče prvi: “Poglej se, ti si kot roža, pri meni pa je vse bež, bež in samo bež …”. Prva je namreč napravljena v rožasto majico, druga pa v resen bež kostim. V njeni omari zagledamo celo linijo bež oblačil. Takrat se zamisli in v hipu naredi korenito preobrazbo. Ne samo oblačil, pač pa celotne podobe, s katero postane precej bolj podobna svoji prijateljici.

V filmu se sicer zadeva dramatizira, a v navedeni situaciji lahko najdemo veliko podobnosti z realnimi okoliščinami. Kolikokrat se ljudje skrijejo v “varna” oblačila umirjenih barv in krojev. Ne da bi se zavedali, nam s tem veliko povedo sebi.

Zanimivo je, da imajo po nekaterih ugotovitvah moški bolj izostren občutek za barve. In tudi tisti, ki boste ob vsem napisanem zamahnili z roko in ki vam je oblačenje zadnja zanimiva stvar na svetu, s svojimi oblačili nekaj sporočate. Strogo formalnost in urejenost, strogost in nedostopnost, ravnodušnost in naveličanost, žalost, bolezen in pomankanje ali pa razigransot in igrivost, sproščenost in udobnost, elegantnost in prefinjenost – to je le nekaj različnih sporočil, ki jih z oblačili in celotno podobo sporočamo okolici.

Oblačila so tako različna, kot smo različni ljudje med seboj. Različnih barv, kot so različna naša razpoloženja. Različnih krojev in vzorcev, kot so različni naši karakterji. Različnih materialov, kot so različni nameni, za kar jih nosimo. In prav je tako. Naj bo čimveč barvitosti in dinamike ne samo v vaših omarah, ampak tudi sicer!

Nataša Sernel

Če boste slučajno svojo poroko primerjali s kraljevo in če se boste neveste nelagodno počutile, če ne boste tako lepe kot princesa Catherine, se spomnite na stroške, ki so spremljali to poroko. Stala je 23 milijonov evrov, samo nevestina obleka 239.000 evrov. Preden smo nevesto zagledali, se je z njo nekaj ur ukvarjalo 6 stilistov. In navsezadnje, kako bi se počutili vi, če bi vedeli, da bosta vaš najpomembnejši življenjski dogodek spremljali 2 milijardi ljudi po vsem svetu? Zagotovo vas bi minil tisti pravljični občutek, ki smo ga na trenutke začutili vsi, ki smo poroko spremljali prek malih zaslonov ali interneta.

A v času, kot ga živimo sedaj, ko imamo vsi vrh glave negativnih informacij, ko ne verjamemo več praznim obljubam politikov in so se nam zamerili tajkunski gospodarstveniki, rabimo nekaj, kar vsaj še malo osmisli naš vsakdanjik. Samo sprehod po ulicah nam pokaže koliko negativnosti in zagrenjenosti se je v zadnjih letih nabralo v ljudeh. Zato rabimo nekaj, kar nas malo popelje stran od realnosti in nam vsaj za trenutek pričara kanček kraljevskosti, pravljičnosti in glamuroznosti.

Kraljevska poroka je bila natančno to. Pravljica, ki je oživela. Sanjsko lepa obleka, ki je nevesto naredila kot princesko iz pravljice, so dodali piko na i še kočija in princ ter kraljica zraven nje. Dobili smo novodobno pravljico, zdaj pa za ta par, ki ga večina nas nikoli ne bo v živo spoznala (in ki te dni uživa svoj medeni teden nekje na drugem koncu sveta, na kakšni samotni plaži) upamo, da bo živel srečno do konca svojih dni. Pravljice so se namreč vedno tako končale, zato upamo, da se bo tudi ta.

Čeprav se nas njuna zgodba niti malo ne tiče, pa je poroka naredila nekaj pomembnega – za nekaj trenutkov, morda celo dni, je uspela odtegniti pozornost mase ljudi po vsem svetu stran od vsakdanjih težav in problemov. To pa je bil, širše gledano, zagotovo eden najbolj pozitivnih učinkov kraljeve poroke na množice ljudi po celem svetu.

Princ in princesa, nikar nas ne razočarajta, ljudje v teh časih namreč nujno rabimo nekaj, v kar še lahko verjamemo!

Nataša Sernel

Tokrat bom pisala o splošni zadevi, tistem odzivu, ki ga dostikrat slišimo na drugi strani žice, pa se nanj odzivamo toliko časa, dokler nimamo dovolj izkušenj, da vemo, da v praksi skoraj nikoli ne deluje. Pokličemo npr. v neko podjetje ali inštitucijo, razložimo jim svoje vprašanje ali razlog klica, pa nas po nekaj minutah »prijazno« prekinejo in povedo, naj jim zadeve pošljemo kar prek maila in kmalu zatem zaslišimo tisti znani »info@ …«.

Verjetno smo vsi nasedli takšnim trikom in pisali svoja vprašanja, mnenje, predloge; potem pa čez nekaj časa ugotovili, da na njih ni bilo nobenega odziva. Ko smo ponovno poklicali v to podjetje, nihče o tem mailu ni vedel nič. Najprej to pripišemo naključju, ko pa se nam to zgodi večkrat, ugotovimo, da nekaj ne deluje, kot bi moralo.

Zakaj? Moj odgovor na to je, da si podjetja ustvarijo info e-poštni račun iz razloga, da nanj preusmerijo tisto pošto, za katero nihče ne odgovarja. V nasprotnem primeru se ti poštni naslovi začenjajo z imenom, lahko tudi priimkom ali nekim konkretnejšim poimenovanjem oddelka ali dejavnosti podjetja. Izjema so tiste redke male firme, ki uporabljajo izključno en mail (ki se slučjano tudi začne z »info«) za vso elektronsko korespondenco in ki nanjo tudi odgovorijo.

Ko se vam torej naslednjič zgodi, da vas nekdo preusmeri na info@ … premislite, ali je smiselno žrtvovati vaš čas in energijo v to sporočilo, za katerega si bo nekaj sekund ali minut vzela le praktikantka, v najboljšem primeru pa tajnica, ali boste ubrali raje katero drugo pot komunikacije, prek katere morda celo uspete priti do želenega odgovora.

Nataša Sernel